Eterično olje rožmarina, olje za nego kože, esenca, olje za rast las, kozmetična surovina
Rožmarin je dišeče zelišče, ki izvira iz Sredozemlja in je ime dobilo po latinskih besedah »ros« (rosa) in »marinus« (morje), kar pomeni »rosa morja«. Raste tudi v Angliji, Mehiki, ZDA in severni Afriki, predvsem v Maroku. Eterično olje rožmarina, znano po svojem značilnem vonju, za katerega je značilen poživljajoč, zimzelen, citrusom podoben, zeliščni vonj, je pridobljeno iz aromatičnega zelišča.Rosmarinus officinalis,rastlina iz družine mete, ki ji pripadajo bazilika, sivka, mirta in žajbelj. Tudi njen videz je podoben sivki z ravnimi borovimi iglicami, ki imajo rahlo srebrn odtenek.
Zgodovinsko gledano so stari Grki, Egipčani, Hebrejci in Rimljani rožmarin imeli za svetega in so ga uporabljali za številne namene. Grki so si med študijem nosili rožmarinove vence okoli glave, saj so verjeli, da izboljšuje spomin, in tako Grki kot Rimljani so rožmarin uporabljali na skoraj vseh festivalih in verskih obredih, vključno s porokami, kot opomin na življenje in smrt. V Sredozemlju so listi rožmarina inRožmarinovo oljeso se v veliki meri uporabljali za kulinarične namene, medtem ko so v Egiptu rastlino in njene izvlečke uporabljali za kadilo. V srednjem veku so verjeli, da rožmarin lahko odganja zle duhove in preprečuje nastanek bubonske kuge. Po tem prepričanju so vejice rožmarina običajno raztresli po tleh in jih pustili v vratih, da bi bolezen pregnali. Rožmarin je bil tudi sestavina v "kisu štirih tatov", mešanici, ki so jo prepojili z zelišči in začimbami ter so jo uporabljali roparji grobov za zaščito pred kugo. Rožmarin, simbol spomina, so metali v grobove tudi kot obljubo, da ljubljeni, ki so umrli, ne bodo pozabljeni.
V vseh civilizacijah so ga uporabljali v kozmetiki zaradi njegovih antiseptičnih, protimikrobnih, protivnetnih in antioksidativnih lastnosti ter v medicini zaradi njegovih koristi za zdravje. Rožmarin je postal celo priljubljeno alternativno zeliščno zdravilo za nemško-švicarskega zdravnika, filozofa in botanika Paracelsusa, ki je promoviral njegove zdravilne lastnosti, vključno z njegovo sposobnostjo krepitve telesa in zdravljenja organov, kot so možgani, srce in jetra. Čeprav se ljudje v 16. stoletju niso zavedali koncepta mikrobov, so ga uporabljali kot kadilo ali kot masažne balzame in olja za odstranjevanje škodljivih bakterij, zlasti v prostorih bolnih. Ljudska medicina že tisočletja uporablja rožmarin tudi zaradi njegove sposobnosti izboljšanja spomina, pomirjanja prebavnih težav in lajšanja bolečin v mišicah.





